Zelo poznan mi je občutek, ko oklevam ali bi povedala…predvsem to kar čutim…da ne bom s tem neustrezna, nerazumljena in kar je najtežje, napadena. Ko moji občutki ogrožajo drugo osebo in ji pritisnejo na neko točko in udari nazaj, čeprav to ni bil moj namen in sem se izrazila spoštljivo v prvi osebi, kot naj bi to potekalo 😊
A vse kar si želim in verjamem, da je to naša osnovna potreba je, da bi bil svet dovolj varen in bi se lahko iskreno pokazali…in nas drugi zato ne bodo zapustili, ponižali, zlomili…
Kvečjemu bi s tem drug drugega bolje razumeli in se resnično srčno povezali. Razlike ne bi bile pomembne, saj bi vladalo spoštovanje do unikatnosti vsakega bitja in njegove temeljne pravice, da je kdor je in da pove kaj čuti, seveda na spoštljiv in primeren način.
Vendar, tako dolgo smo bili utišani kot otroci, nismo smeli imeti glasu, da je potem naenkrat precej čudno da bi prekršili to nenapisano normo in pokazali svoje iskrene občutke in razmišljanja.
Stari strahovi so še tu. Predvsem sram je tisti, ki nas vedno znova utiša. Tudi če bi si želel spregovoriti, se zdi kot da ne moreš…obstaneš v neizrečenem…
Sram in strah sta pokosila našo vrednost, naš obstoj. Pravico do tega, da imaš svoje občutke. Da ni z njimi nič narobe.
Zakaj bi bilo karkoli narobe z občutki otroka? Z razumskim pogledom bi rekli nič.
A toliko staršev otrokova čustva ogrožajo. Jih ne zmorejo. Ne vedo kaj z njimi narediti. So neprimerna.
V njih se sproži avtomatski odziv, ki otroka utiša, odrine na stran, ga potlači, čustveno zapre.
Do otrok se odzivamo tako kot so se naši starši na nas. In oni so se do nas vedli tako kot so se njihovi starši do njih. Travma se tako prenaša iz generacije v generacijo…
Otrok v nas si tako lahko za vedno misli, da je z njim nekaj narobe. To ni zavestna misel ali odločitev. To je sklep, ki je nastal iz čutenja, iz odziva okolice oz. staršev nanj.
Najhuje je, ker sploh ne vemo, da smo tako utišani. Ta način postane naša normala in tega niti ne opazimo.
Zanimale bi me vaše ugotovitve in uvidi, če bi opazovali koliko besed in čustev v vas ostane neizrečenih, nepodeljenih tekom enega dneva, tedna…
Preboj lahko naredimo s tem, da postanemo sprva mi sami pozorni nase, na to kar čutimo, mislimo…in to brezkompromisno sprejmemo. Vse. Čisto vse misli, čustva in tudi občutke v telesu. Brez kančka sramu in obsojanja.
Tako znotraj sebe ne boste več utišani. Zavedali in dovolili si boste biti vi. Vi v polnem pomenu besede.
In nekega dne boste sebe pričeli deliti z drugim. Brez vsakršnega sramu in obsojanja.
Hura svobodi!
Avtor
Osrečite svoj nabiralnik
Prejmite brezplačna orodja in znanja za osebnostno rast v vaš nabiralnik
