S POLETJEM V BOLJŠE ODNOSE

V vsakem človeku lahko najdemo lepe lastnosti.

A kot po defaultu fokusa nimamo usmerjenega na pozitivne značilnosti neke osebe, ampak na tisto kar nas moti in nam ni všeč. Če je uporabna funkcija naših možganov ta, da prepozna probleme in išče rešitve, je tukaj to početje neplodno.

Sami sebi kopljemo jamo.

Kajti, ko naš um zameglijo napake drugega, potem se odnosu ne piše nič dobrega. S presojanjem raste distanca med nami in specifično osebo. In ta distanca nato pospešuje kritičnost.

Zamotan klobčič in verjetno veste kakšen bo konec zgodbe…nič kaj pozitiven.

Do srečnega zaključka pa lahko pridemo, če spremenimo to naravno tendenco našega uma in se preusmerimo na iskanje kvalitet pri drugih. Ki zagotovo obstajajo pri vsakem človeku, če jih le želimo najti in biti pozorni nanje.

Ravno tako kot imajo drugi »miks lastnosti«, tistih, ki so nam všeč in tistih, ki nam niso, ni to nič drugače pri nas samih. Tudi mi, druge motimo z določenimi značilnostmi in reakcijami.

Vprašanje pa je, koliko se jih zavedamo in si jih priznamo. Lažje je namreč prst usmeriti proti drugemu kot proti sebi.

V eni od budističnih knjig sem prebrala, da vedno, ko čutiš jezo, zamero ali drugo negativno čustvo do drugega, najprej pomisli na svoje negativne lastnosti in na svoje izzive. S tem se boš spomnil, da sam nisi popoln in kritičnost do druge osebe se bo zmanjšala.

To se mi zdi zelo učinkovit način, da se opomnimo kaj počnemo in na kaj pozabljamo. Saj nihče ni popoln, to je dejstvo. Vsi imamo različne lastnosti, s katerimi vplivamo na druge in ki niso vsem všečne.

Drug način je, da poskusimo na druge gledati iz pozicije odprtega in sočutnega srca. Srce ne presoja kot um. Le čuti in dovoljuje. S tem se lahko premaknemo v stanje sprejemanja, stvari in ljudi takšnih kot so.

Sprejmimo to različnost in unikatnost vsakega bitja. Ki ima svoje poslanstvo v tem življenju. Ki je na svoji poti rasti.

Kaj sploh pomeni popoln človek?

Vsi smo v nenehnem procesu spreminjanja. V nas so prisotna vsa človeška čustva, cel spektrum. V vsakem od nas je potencial za vse, tudi za najbolj temačne stvari.

Zakaj bi torej obsojali druge in s tem ustvarjali razdaljo?

Vsak v svoji barvitosti in edinstvenosti prinaša na svet svoj pečat, ki je zato bogatejši.

Vsi se lahko učimo drug od drugega in se na nekih točkah povezujemo. Če se le želimo približati drugim, jih razumeti in sprejeti takšne kot so.

Naše srce bo tako še bolj sočutno. Do drugih in do sebe, in obratno 😊 Znotraj sebe se bomo počutili bolje, saj bomo v sebi gojili svetlobo namesto teme in razdora.

Delujemo lahko načrtno. Ni se nam treba prepuščati default načinu našega uma. Ki išče in poudarja razlike. Ki razmejuje, ločuje. Se dela boljšega, pomembnejšega.

Svet potrebuje več povezanosti, razumevanja, sprejemanja drugačnosti in empatije.

Poletje je čas druženja, želim vam obilico sproščenih in povezanih trenutkov!