OBČUTENJE V RAVNO PRAVI DOZI

Tako težko si dovolimo čutiti. Ograjeni smo okoli in okoli sebe. Še preden bi lahko nekaj začutili, naše notranje obrambe poskrbijo, da preusmerimo pozornost, se zaposlimo, gremo nekaj početi…

Tako smo navidezno dobro.

Vendar pod površino brbota. Tam so naši ranljivi deli, ki postajajo vedno bolj obupani saj jih ne vidimo, ne slišimo in ne občutimo.

Kako priti skozi obrambe? Kako se najprej zavestno prepričati, da je čutenje za nas dobro? To bi morali narediti najprej, vedeti kako blagohotno in koristno je biti v stiku s svojimi občutki. Čustva nas informirajo o tem kaj se v nas dogaja v tem trenutku, opozarjajo nas na nevarnosti, odslikavajo naša prepričanja, so naš najbolj nenarejeni del, so avtentična.

Tudi če boli. Če se zdi neznosno, trajajoče, peklensko, brez dna. Potem je zagotovo, da so izvori tega kar trenutno čutimo, od nekoč in nekje. Da trenutna situacija zagotovo ni mogla povzročiti takšne bolečine. Tako, da včasih naša čustva ne odražajo tega kaj se nam je zgodilo sedaj, ampak nekaj kar se je zgodilo nekoč, zato so lahko tudi nerealna in pretirana.

Zdi se vse prepleteno. Naš notranji svet je kompleksen, a se ga da počasi vedno bolj razumeti. Kaj prihaja od danes, kaj od nekoč…Če tega ne prepoznavamo, ne razmejimo, bomo zmedeni in nemočni v sedanjosti.

Pomembna novica je, da svoj čustven svet lahko razumemo in kategoriziramo ali po domače bi rekli, popredalčkamo. Vedeti moramo le dvoje: kaj doživljam in kaj mi te občutke povzroča.

Kaj doživljam, bi pomenilo diferencirati paleto čustev, saj skoraj nikoli ne doživljamo le eno čustvo v danem trenutku. Razmeti vzrok oz. sprožilec občutka ni vedno lahko prepoznati, saj lahko naša čustva vzniknejo iz spominov, notranjega stanja telesa, organov in senzacij, misli o prihodnosti, predvidevanj, projekcij v pretekle ali prihodnje situacije, ko smo mentalno tam, zato tudi pride do čustvene aktivacije.

Ko lahko čustva začutimo, jih brezpogojno sprejmemo. Postopno jih bomo lahko, če si bomo za to prizadevali, tudi razumeli in kategorizirali.

Ne smem pozabiti še na en pomemben aspekt, to je čustvena regulacija ali uravnavanje intenzitete ter trajanja občutka. Tudi to se da osvojiti in naučiti.

Z zavedanjem kaj doživljam, se lahko od svojih čustev tudi distanciram, torej jih občutim a hkrati opazujem. Ko pa se mi zdi, da me čustva preplavljajo, je več načinov da se pomirim in uravnam: lahko si predstavljam, da se zavestno prestavim izven sebe, dovolj daleč, da jih ne občutim več tako intenzivno; lahko svoje telo in živčni sistem pripeljem nazaj v ravnovesje preko sprostitve kot so dihalne vaje; lahko se mentalno prestavim na kraj kjer se počutim sproščeno in varno; lahko svoje občutke ponazorim z risbo ali jih izlijem na papir z besedami, ki prihajajo same.

In tako naš čustven svet postaja vedno bolj nadzorljiv, mi pa se počutimo vedno bolj varni v svojih čustvenih globinah, manjšemu in večjemu valovanju, ki jih naša čustva povzročajo.

Dovolimo si imeti čustva, ni treba da smo v ekstremih: ali da ne čutimo popolnoma nič ali da čutimo preveč.

Še vedno pa je večji izziv kako sploh kaj začutiti v naših natrpanih dnevih in urnikih. Kako ne bežati, ne preusmerjati pozornosti, ne racionalizirati, jih ne ignorirati, ne biti otopel in zamrznjen.

Kako pa ste vi s svojimi občutki?